Na južni obali polotoka Pelješac se nahaja Viganj, kraj bogate pomorske, turistične in gostinske tradicije. 1936 je bilo v Vignju ustanovljeno turistično podjetje, prvo v tem delu Jadrana. Nahaja se v velikem zalivu zahodno od rta Saint Liberan, na robu rodovitne flišne cone. Gospodarstvo temelji na turizmu, ribištvu in kmetijstvu. Severovzhodno od Vignja je gorski kraj Sv. Ilija (961 m).
Danes je čudovit sadovnjak in botanični vrt, zaščiten pred severnimi vetrovi in obrnjen proti vedno toplemu jugu. Eksotična sadna drevesa in rastline so s svojih potovanj po svetovnih morjih naredila znane pomorščake Pelješca. Viganj razpolaga s številnimi hišami in vilami za najem, turisti pa uživajo predvsem v domačih izdelkih, ki jih ponujajo domačini. Kopalce bo navdušila velika prodnata plaža in borov gozdiček. Nad Vignjem se nahajajo slikoviti zaselki Basina, Kovačeviči, Kraljevica Selo, Sapetino Selo, Podac in Dol. Na vrhu Svetega Ivana, kjer se nahaja cesta, stara cerkev, in ostanki topniškega položaja avstrijske mornarice, se zaključuje Pelješki kanal. Najboljši pogoji so za jadranje, deskanje in pohodništvo.
Viganj (330 prebivalcev) se nahaja 7 km zahodno od Orebića, največjega mesta na polotoku. Od mesta Korčula na istoimenskem otoku je le 15 minut vožnje z ladjo. Oddaljenost od Dubrovnika, najlepšega mesta na Hrvaškem, je 128 km, s katerim je Viganj povezan z avtobusom. Na regionalni cesti, ki poteka vzdolž polotoka.
Viganj je naseljen že v prazgodovini in antiki. Župnijska cerkev sv. Mihaela je bila zgrajena v gotskem obdobju, leta 1760 pa so jo razširili. Dominikanski samostan in cerkev je leta 1671 zgradil ladjar Marko Krstelj. Cerkev je enostavna, na glavnem oltarju pa je kip Device Marije. Cerkev hrani lesen kip Madone z detetom in renesančni doprsni kip svetnice. Ob cerkvi je križni hodnik z arkado.
V bližini Vignja (10 minut vožnje z avtomobilom) je bila leta 1999 odkrita »Spila Nakovana«. Arheološke najdbe v jami in okolici segajo v obdobje zgodnjega neolitika (približno 6000 pr. n. št.) do konca mlajše železne dobe (1. stoletje pr. n. št.). ). Postala je svetovna senzacija v strokovnih krogih in tudi domači javnosti. Večinoma gre za keramične posode, med katerimi prevladujejo fine posode za pijačo, ki se večinoma uvažajo iz Grčije in grških kolonij v južni Italiji ter srednjedalmatinskih otokih. V jami so skoncentrirani osamljeni stalagmiti (verjetno spominjajo na falus), ki prevladujejo nad območjem glavne jamske dvorane.
